Odločitev je bila potrebna, da moje življenje zaradi tega ne bo nič slabše, da bo nov svet prav tako svetel in lep. In tako je voziček nadomestil tisto, kar so prej počele noge. Taki so začetki kariere športnika invalida – trenutek ko se tvoj svet in svet tvojih bližnjih sesuje v tisoč koščkov. In spet si otrok z veliko sestavljanko življenja, ki jo poskušaš spraviti v red.

Prvi cilj vsakega športnika invalida je, da z športom svetu ponovno lahko v oči pogleda s ponosom. Da gibalna oviranost ni enaka finančni nezmožnosti (kot sem poskušal na lep način razložiti prijazni starki, ki mi je v centru Ljubljane ponujala 2€ – “Nate no … da boste imel”, mi je dejala), da imajo dosežki posameznika v novi situaciji lahko večjo težo kot prej. Da je dan lahko lep zgolj zato ker se zjutraj zbudiš, da ga dež in toča ne moreta kar tako pokvariti. Drugi cilj športnika invalida je v izbranem športu premagati samega sebe. “Najprej tekmuješ sam s seboj, nato z ostalimi” je ena izmed najboljših lekcij, kar sem jih dobil v življenju.

Vsak športnik invalid se v življenju bori z ovirami, arhitekturnimi in tistimi v glavah. In čeprav se tiste arhitekturne počasi umikajo, je tiste v glavah včasih težko premakniti. In tako včasih nam športnikom ob vseh naporih treninga zmanja energije za dokazovanje, da zmoremo sami čez cesto in da nismo tako ubogi kot se morda zdimo. In takrat za trenutek obupamo, ukvarjanje s politiko odložimo na stran in vse vložimo nazaj v šport – da bi z dosežki dokazovali in spreminjali svet na bolje. Pokazali, da smo najprej športniki in potem invalidi.

Lepo mi je nekoč dejal Jože Okoren, dobitnik Bloudkove nagrade za življensko delo: “Saj ne da tebi kaj manjka, samo hoditi ne moreš”. In v tej luči je zame junak vsak, ki spravi svoje življenje v red in se v svojem novem svetu odloči za šport. In čeprav sanje o medalji s olimpijskih iger nadomesti želja po tisti s paraolimpijskih iger, je vložek enak – leta in leta garanja ter odpovedovanja. In če imaš poleg vsega še kanček sreče, lahko s še večjim ponosom nosiš državne simbole in predstavljaš svojo državo na tekmovališčih po svetu.

Šport je moje življenje, to je bil in to bo ostal. Moje športne dosežke priznavajo in spremljajo mnogi najboljši slovenski športniki in s ponosom lahko mnoge izmed njih imenujem za prijatelje. Smučarska zveza Slovenije me je ob začetku sezone predstavila enakovredno kot ostale reprezentante. In čeprav me izjave direktorja Direktorata za šport Ministrstva za šolstvo in šport RS ter nekaterih predstavnikov OKS zelo žalostijo, se zaradi njih moje športne ambicije ne spreminjajo. In brez skrbi lahko svojo energijo še naprej vlagam v šport, zavedajoč se da bo prihodnost dokazala da so se v svojih izjavah hudo zarekli.

Gal Jakič

Slovenski reprezentant v alpskem smučanju invalidov

Kandidat za nastop na zimskih Paraolimpijskih igrah v Vancouverju 2010

Mateja Pintar, Franc Pinter in Jože Flere – vsi nosilci paraolimpijskih medalj iz Pekinga 2008.

Več na:  Odprto pismo Vladi RS

Več na: Dnevnik

Niso pa držali jezika za zobmi po dodelitvi enkratnih nagrad “za športne dosežke, ki so nad pričakovanji promovirali Republiko Slovenijo, zlasti z omogočanjem njene predstavitve na področju turizma in gospodarstva”. Med 21 zaslužnimi športniki v obdobju zadnjih treh let ni prostora za športnika invalida. Pustimo vnemar dejstvo, da je že sama utemeljitev skregana sama s sabo (čeravno Kozmusu nagrada za turizem po novem odlično pristoji). Zaboli, da so šele letos priznali status vrhunskih športnikov 45 invalidom, pa še ta “pozitiven premik” se ob konkretnih dejanjih izkaže za mrtvo črko na papirju. Ker “vemo”, da so pravi športi in invalidni športi. V Sloveniji, v kateri stopnjo dovoljene normalnosti določa normalna večina. “Povprečnina”, ki ji vic o norišnici, v kateri so norci sami zase dovolj pametni, neumno se jim zdi le vodstvo ustanove, ne more priti do živega. Drugače si ne znamo razlagati besed direktorja direktorata za šport (na ministrstvu za šolstvo in šport) Marka Rajšterja, ki je mrtvo hladno razložil, da razlika med vrhunskimi športniki in vrhunskimi športniki invalidi je in pika. Kot bi Ptolomeja prepričevali, da je zemlja okrogla: “Ploščata je in pika.”

Pozor, njegov citat: “S stališča promocije države, gospodarstva in turizma pa je vendarle treba ločiti med vrhunskimi športnimi dosežki na rednih olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, njihovi odmevnosti in gledanosti, vplivu in odzivu mednarodne javnosti … in med sicer nesporno vrhunskimi dosežki invalidov.” V vsaki demokratični družbi bi po takšni bebavi izjavi odstavili vsakega direktorja z direktoratom vred. Po statistiki je vsak dvanajsti Slovenec invalid. Pa ta rada laže. Invalid? Zame to ni človek brez roke ali noge, ampak tisti, ki na zunaj funkcionira normalno, manjka pa mu kakšen vitalni del telesa, siva možganska skorja denimo. Brez katere se ne moremo odzivati na dražljaj. Zakaj od Amerike vzamemo samo NATO in Obamo, njihovega odnosa do invalidov pa ne? Ker smo Slovenci pregovorni invalidi v glavi, s potrjenim štiri- do šestodstotnim izkoristkom možganov.

Vsakemu strelcu (Debevcu) je jasno, da je gospodarski promociji Slovenije pri predsedniku Hu Jintau naredil enako uslugo, kot sta jo dvigu slovenskega turizma strelec (Pinter) na Trgu nebeškega miru ali boksar (Zavec) v Sowetu. Zato razglabljanja o rednih in nerednih športnih uspehih zradirajte z dnevnega reda – če ste tam zgoraj, daleč od naših problemov, ohranili še količkaj normalnosti. Športnik si ali nisi.

Večer Aljoša Stojič

 Following the enormous success of the IPD in Berlin in 2007 at the venue and in the media, as well as the significant media coverage of the Beijing 2008 Paralympic Games, the IPC will continue its tradition of hosting the IPD as a biennial event and promote the fascination and social dimension of Paralympic Sport.

The Brandenburg Gate in Berlin will once again be the backdrop for the demonstration of Paralympic Sport and enable spectators to experience first-hand the inspiration and excitement of Paralympic athletes. A crowd of more than 40,000 attended the event in 2007.

An interesting variety of Paralympic sports will be demonstrated, including Football 5-a-Side, Long Jump, Table Tennis, Wheelchair Basketball, Wheelchair Rugby and Wheelchair Dance Sport. With the Vancouver 2010 Paralympic Winter Games on the horizon, the IPC has added the Paralympic Winter sports Biathlon and Ice Sledge Hockey to the programme.

Said IPC President Sir Philip Craven: “The International Paralympic Day 2009 presents a unique opportunity to experience exciting Paralympic sports and inspiring Paralympic athletes at their best.”

Athletes will come from all over the world to perform in Berlin. So far, the following athletes have confirmed their attendance: for Wheelchair Basketball, the German Women’s National Team and the Dutch Women’s National Team; for Table Tennis Paralympic Gold Medalist Holger Nikelis, and for Biathlon Paralympic Gold Medalist Verena Bentele. World-class athletes Casey Tibbs (USA), Paralympic medalist in Beijing 2008, and Urs Kolly, Paralympic Champion in Athens 2004, will also be present and compete in the main event of the day, the Long Jump competition.

The audience, especially children, will have an opportunity to try out some of the sports themselves like Wheelchair Basketball or the Biathlon shooting range.

The IPC is able to host this event through the active support of the IPC Gold Patrons Allianz SE and Deutsche Telekom, the IPC World Wide Partners Samsung and Otto Bock Health Care, the event partners Deutsche Bahn, the Federal Union of German Associations of Pharmacists (ABDA), the German Social Accident Insurance (DGUV), the German National Paralympic Committee DBS, the German Ministry of the Interior (BMI) as well as the media partners Rundfunk Berlin- Brandenburg (RBB) and Tagesspiegel.

Ko je Zvone Petek iz Šempetra, uspešen podjetnik in lastnik podjetja Pluton gradnje, maja lani zaradi prometne nesreče z motorjem izgubil desno nogo, ni obupal in se ni zaprl vase. Odločil se je, da tudi po nesreči njegovo življenje ne bo bistveno drugačno in da bo tudi brez noge vsak dan v življenju polno izkoristil.

Redki so bili tisti, ki so verjeli, da bo Zvonetu Petku znova uspelo smučati. Kot sam pravi, mu gre iz dneva v dan bolje.
Z izrednim optimizmom in jekleno voljo mu je to tudi uspelo. Ker je velik ljubitelj smučanja, se je že letos pozimi, čeprav od nesreče ni minilo niti leto dni, s posebno, unikatno protezo pognal po zasneženih strminah. Številnim skeptikom, ki so bili prepričani, da bo lahko o smučanju samo še sanjal, je dokazal, da je z neomajno voljo mogoče premikati tudi meje mogočega.

Smučanje je moja velika ljubezen in priznam, da sem postal kar malo depresiven, ko sem spoznal, da s to protezo, s katero hodim, ne bom mogel tudi smučati. Upal sem, da mi bo lahko pomagal zasebnik iz Avstrije , ki izdeluje proteze za paraolimpijske smučarske reprezentante, vendar me je njegov odgovor močno potrl. Pojasnil mi je, da lahko, če izgubiš koleno, smučaš samo po eni nogi s pomočjo bergel, ki imajo spodaj nameščene male smučke. Tega pa seveda nisem želel. Hotel sem smučati po dveh nogah in vedel sem, da nekje mora obstajati neka rešitev. Prek spleta sem v ZDA našel koleno, ki deluje podobno kot amortizer za kolo in omogoča prilagojeno ukvarjanje z različnimi športi, diplomirani inženir ortotike in protetike Davorin Gorec iz Ljubljane pa je unikatno protezo izdelal tako, kot sem si jo zamislil. Seveda ni šlo vse gladko. Protezo smo morali po vsakem poskusnem dnevu smučanja prilagajati, pa tudi sam sem moral tehniko smučanja prilagoditi določenim zakonitostim,” pripoveduje Zvone Petek, ki želi, da bi lahko s svojimi izkušnjami pomagal tudi drugim invalidom, ki bi želeli smučati. Po okriljem ZUTS Slovenije bodo tako pripravili program učenja smučanja za ljudi s posebnimi potrebami.

Ko se spominja prvih mesecev po nesreči, prizna, da je bilo marsikdaj zelo hudo in da so mu bili družina in prijatelji v veliko, neprecenljivo pomoč. Že ko je pomislil na svoja otroka, ženo in na 130 zaposlenih v podjetju, je vedel, da z obupavanjem nima smisla zapravljati časa. “Obrnil sem nov list v knjigi življenja in začel iskati rešitve. Ko sem denimo prišel iz bolnišnice, sem bil tako brez moči, da nisem mogel dvigniti niti žličke. Takoj po nesreči sem bil namreč tri tedne v komi. Vedel sem, da se od sedenja moje mišice ne bodo okrepile, zato sem se kar z vozičkom zapeljal v fitnes in začel z vadbo. Z vztrajnostjo mi je uspelo, da sem samo v dveh mesecih in pol pridobil 15 kilogramov mišične mase,” pravi Petek, ki je s svojim neustavljivim optimizmom vedno pripravljen spodbujati druge, ki so zaradi nesreče ali bolezni ostali brez noge ter se s težavo vračajo v normalno življenje. Kot sam pravi, tudi najboljša proteza na svetu ne more nadomestiti popolnega stroja, kot je človeško telo, zato je toliko bolj pomembno, kakšne so misli, ki človeku rojijo po glavi. Tudi zato mu je samo v nekaj mesecih uspelo odgnati nadležne fantomske bolečine.

Celoten članek  Dnevnik