ZA ŽENSKE V ZNANOSTI – TINA ŠMUC

Menda igrate tudi sedečo odbojko.

Svakov brat, jaz mu rečem kar podsvak, je bil jugoslovanski reprezentant. Z bratom, svakom in prijatelji smo zelo radi igrali odbojko in pogosto nas je povabil, naj se jim pridružimo. Večkrat sem igrala z njimi in to je še vedno moja rekreacija in sprostitev. Poleg tega rada smučam, igram badminton, s fantom tudi kolesariva in potujeva s kolesom. Lani sva tri tedne kolesarila po Albaniji. Izkušnja je bila prav zanimiva. Ves čas je šlo gor in dol, gor in dol, tako da sem že kar malo obupavala. Ljudje so bili zelo prijazni, vedno so nama želeli samo dobro. Letos izbiram jaz. Morda se spomladi ali jeseni odpraviva v Maroko.

Celoten članek:

 

Nedelo, 08.02.2009

V Sloveniji letos tretje leto zapored poteka nacionalni program Za ženske v znanosti, s katerim želijo L’Oreal Slovenija, Slovenska nacionalna komisija za Unesco in Slovenska znanstvena fundacija izboljšati položaj žensk v znanosti. Ena od treh letošnjih nagrajenk, ki so za svoje raziskovalne projekte prejele enoletne štipendije v vrednosti 5000 evrov, je 28-letna biokemičarka Tina Šmuc iz Logatca. Mlada raziskovalka, ki ve, kaj hoče, bo v kratkem zagovarjala doktorat.

Izbrali so vas med 27 obetavnimi slovenskimi znanstvenicami. Ste bili presenečeni?

Na dan, ko naj bi bili objavljeni rezultati, jih ni bilo, a temu nisem namenjala večje pozornosti. Prebolevala sem virozo in z vročino me niti ni posebno zanimalo. Potem me je, še preden sem dobila pošto, poklical gospod Hrastelj z ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in mi povedal novico. Bila sem res vesela in mogoče je zdravljenje tudi zaradi tega potekalo hitreje (smeh).

Enoletna štipendija naj bi bila spodbuda in promocija žensk v znanosti. Kako se vi počutite v tem okolju, se vam zdi, da je to še vedno svet moških?

Delam v skupini, v kateri smo same ženske, vodja raziskovalne skupine je prav tako ženska, zato tega ne občutim. V drugih skupinah so tudi moški kolegi, a osebno razlik ne vidim. Mogoče bo pozneje drugače. Če bi želela kakšno višjo funkcijo ali ko bom imela družino in otroke, bom najbrž morala dobro razmisliti oziroma me bodo drugi drugače jemali. Ko si na porodniškem dopustu, si najbrž vsaj kakšne tri mesece zunaj znanstvene sfere. Vprašanje je, kako je z otroki, družino, treba je imeti podporo partnerja, ne gre samo za delovno okolje.

So trije meseci v znanosti dolgo obdobje?

Odvisno, kdaj. Ko se kakšen projekt izteka, je to v resnici čas, v katerem se da veliko narediti.

Vaše področje je biokemija, zakaj ste se odločili zanjo?

Študirala sem kemijo. Ta predmet me je fasciniral že v srednji šoli, vedno sem se ga najraje učila. V srednji šoli sem se že na začetku odločila, da bom študirala kemijo. O čem drugem sploh nisem razmišljala. Na fakulteti me je najprej bolj pritegnila anorganska kemija, a se nato v njej nisem čisto našla. Potem pa so v tretjem letniku prišla na vrsto predavanja iz biokemije in to me je očaralo.

V obrazložitvi nagrade piše, da raziskujete uravnavanje delovanja estrogenov in progesterona pri endometriozi, zelo razširjeni ginekološki bolezni, in raku endometrija.

Točno tako. Naslov moje doktorske disertacije je Uravnavanje delovanja estrogena in progesterona pri endometriozi in raku endometrija. Endometrioza je bolezen, ki jo ima po oceni kar deset odstotkov žensk v plodnem obdobju. Zgolj za oceno gre zato, ker se ta bolezen diagnosticira le z operacijskim posegom in ne vemo točno, koliko žensk jo še ima. Simptomi so zelo splošni, krči, bolečine med menstruacijo … Poleg tega simptomi ne odražajo stanja bolezni; čeprav so bolečine blage, je lahko bolezen zelo razvita in nasprotno. Druga bolezen je rak endometrija (maternične sluznice, op. p.), ki je četrti najpogostejši rak pri ženskah v Sloveniji. Za njim zbolevajo ženske pred menopavzo in po njej. Pri obeh boleznih je teorija ta, da je preveč estrogenov in premalo progesterona. Z našimi raziskavami želimo pokazati, po katerih poteh v samem tkivu nastaja estradiol in zakaj je koncentracija progesterona nižja. Poskušamo identificirati encime, ki so za to odgovorni.

Do kakšnih ugotovitev ste prišli?

Pri endometriozi smo pokazali, da lahko estradiol nastane po različnih poteh, s tem smo tudi določili nove tarče za razvoj zdravil. Naše izsledke je pozneje potrdila skupina iz Nizozemske in zaradi dvojnih rezultatov se je finsko podjetje odločilo za razvoj zdravilnih učinkovin, ki bi bile uporabne pri zdravljenju te razširjene bolezni. Pri raku endometrija pravih rešitev nismo našli. Potrebno bi bilo večje število vzorcev, ki bi omogočilo razvrščanje obolelih v različne skupine. S tem bi bili korak bliže zdravljenju, prilagojenemu posameznim bolnicam.

Raziskave so pripeljale do konkretnih rešitev. Gotovo vam to vzbuja dober občutek?

Da, seveda, ampak jaz imam srečo, da sem zelo na koncu poti. Nekdo je moral odkriti encime in še marsikaj drugega. Pred mnogo leti še nihče ni vedel, kam bo to pripeljalo. Zato sem hvaležna tudi tistim pred mano, čeprav jih svet mogoče ni opazil.

Pravite, da je bila nagrada presenečenje. Kaj pa rezultati vaših raziskav, se je vedelo, kam vas bodo pripeljali?

Pri obeh boleznih se je vedelo, da so krivi estrogeni in da je premalo progesterona. Zato smo pričakovali, da bi bili rezultati lahko nekje v tej smeri. Vedno gremo v raziskavo z nekimi željami, mogoče se tudi vnaprej vidi, kje bi se lahko pokazali rezultati. Seveda se lahko še vse obrne, a kljub temu je treba imeti zelo jasno zastavljene cilje in želje.

Jih imate tudi zase?

Moram reči, da kar. Zdaj na Inštitutu za biokemijo na medicinski fakulteti končujem doktorat, oddala sem doktorsko disertacijo in pričakujem, da jo bom marca zagovarjala. Moj projekt se je končal, a ostajam v Sloveniji in upam, da bom imela možnost nadaljevati v tujini. Zelo rada bi šla ven tudi za dlje časa, a v daljni prihodnosti se vendar vidim v Sloveniji, in ne kje drugje. Osebno pa seveda v prihodnosti načrtujem družino.

Možnosti za znanstveno delo so v tujini menda precej boljše. Kakšna je vaša izkušnja iz Irske?

To je res. V času doktorskega študija sem bila štiri mesece v Dublinu, pred tem v Nemčiji. Seveda so možnosti za delo drugačne, v Dublinu sem imela na voljo take aparate, kot jih tu sploh nimamo. A zdi se mi, da je kakovost življenja tukaj precej boljša. Morda me je od življenja v Dublinu odvrnilo vreme (smeh). Motil pa me je tudi njihov način dela, da začenjajo ob 11. uri in končujejo pozno.

Znanost ni vse, kar vas zanima. Med vašimi hobiji je klarinet, bili ste tudi članica pihalnega orkestra.

Končala sem osnovno glasbeno šolo, več let sem bila članica pihalnega orkestra v Logatcu. S tem sem se nehala ukvarjati na fakulteti, bila pa je dragocena izkušnja, ki mi je dala drugačen pogled. Človek mora biti širok, ne sme delati le ene stvari. Z orkestrom sem nastopala štiri, pet let. Uskladiti je bilo treba šolo in vaje, ki so bile zelo zahtevne, saj smo bili z orkestrom v koncertni skupini. To je največ, kar je mogoče doseči v Sloveniji. Še vedno imam prijatelje iz tistega obdobja.

Omenili ste, da se vam nagrada zdi pomembna tudi zato, ker se v javnosti premalo govori o raziskovalcih in njihovem delu.

Zdi se mi, da raziskovalci nismo dovolj cenjeni. Mogoče je za takšne, kot sem jaz, še nekaj zanimanja, saj počnemo stvari, ki zanimajo vse, ker se nanašajo na bolezni. Za tiste, ki se ukvarjajo z bazičnimi znanostmi, pa številni mislijo, da samo zapravljajo denar. Ljudem je treba povedati, da tudi tisto, kar se v tem trenutku morda zdi brez smisla, prispeva k znanju in napredku, ki ga potrebujemo vsi.

Enoletna štipendija, ki ste jo prejeli, znaša 5000 evrov. Kaj ta vsota pomeni v znanosti, recimo v neki raziskavi? Je to sploh kakšen denar?

V tistih stvareh, ki jih jaz delam, niti ne. Ta denar lahko zelo hitro zapravim (smeh). Delam na izražanju genov in recimo 5 mililitrov kemikalij stane približno 400 evrov. A to ni še nič, treba je dobiti vzorce, jih pripraviti … Seveda se da s tem denarjem nekaj narediti, ne morem pa reči, da bi bilo dovolj za resno študijo.

Kakšne načrte imate s štipendijo?

Denar je namenjen za osebno rabo, tako da se še nisem odločila, kaj bom naredila z njim. Najprej ga bom dala na kupček.

Menda igrate tudi sedečo odbojko.

Svakov brat, jaz mu rečem kar podsvak, je bil jugoslovanski reprezentant. Z bratom, svakom in prijatelji smo zelo radi igrali odbojko in pogosto nas je povabil, naj se jim pridružimo. Večkrat sem igrala z njimi in to je še vedno moja rekreacija in sprostitev. Poleg tega rada smučam, igram badminton, s fantom tudi kolesariva in potujeva s kolesom. Lani sva tri tedne kolesarila po Albaniji. Izkušnja je bila prav zanimiva. Ves čas je šlo gor in dol, gor in dol, tako da sem že kar malo obupavala. Ljudje so bili zelo prijazni, vedno so nama želeli samo dobro. Letos izbiram jaz. Morda se spomladi ali jeseni odpraviva v Maroko.

Na podelitvi nagrad so bile predstavljene tudi znanstvenice iz različnih zgodovinskih obdobij, od Kleopatre, Marie Curie do Aleksandre Kornhauser in nekaterih drugih Slovenk. Ste med njimi našli ime svoje vzornice?

Moram reči, da sem o tem že razmišljala, če bi me kdo vprašal (smeh). Znanstvenice, ki bi mi bila vzornica, nimam. Meni so vzor ljudje, ki delajo veliko stvari, so sproščeni, imajo pa svojo veliko specialnost in v njej res blestijo. Če je človek zelo širok, me bolj privlači kot nekdo, ki se ukvarja le strogo z znanostjo, športom ali glasbo.

Urša Izgoršek