Ne spletni strani Zveze za šport invalidov Slovenije-paraolimpijski komite, sta ta trenutek objavljeni dve zares razveseljivi novici: sprejeta je odločitev o gradnji športnega objekat za invalide in Strokovni svet za šport, se je pozitivno odločil za nagrade osvajalcem paraolimpijski medalj. Super!
Gradnja športnega objekta, takega kot je opisan na spletni strani, pomeni izredno veliko pridobitev za invalide. Zelo pomembno je, da bo objekt v neposredni bližini, praktično v sklopu Inštituta RS za rehabilitacijo. To pomeni veliko prednost za invalide na rehabilitaciji v praktičnem pomenu, še bolj pa v smislu seznanjanja z širokimi možnostmi športnih aktivnosti za invalide, torej v procesu psihične in moralne rehabilitacije. Tako bodo strokovni delavci na inštitutu med rehabilitacijo lahko marsikomu predstavili športne možnosti, mu na zelo neformalni način pokazali, da se kljub invalidnosti, da aktivno živeti. V tem objektu bodo gotovo potekala tekmovanja invalidov, priprave reprezentanc ipd. Tako kot je to bilo pred davnimi petdesetimi leti in še malo kasneje, le da bo tokrat vse to na višji strokovni ravni.
Čeprav se bodo našli tudi taki, ki bodo to odločitev pripisali predvolinim obljubam, to ni pomembno. Čeprav bi bila ta odločitev resnično “volilni golaž”, smo lahko invalidi z njo izredno zadovoljni. Pomembno je, da so se pristojne institucije in osebe zavedle, da je tudi v Sloveniji potrebno poskrbeti za infrastrukturo, ki bo invalidom omogočila dodatne prvine kvalitetnega in pestrega življenja. Pa tudi opismenjevanje s športom in priprave za vrhunska tekmovanja.
In drugo, da se je strokovni svet odločil izenačiti osvajalce paraolimpijskih medalj z osvajalci na olimpijskih igrah, to je nekaj o čemer smo lahko le sanjali. S tem država priznava, da smo tudi invalidi njeni enakovredni državljani in LJUDJE.
Doslej je država izplačala nagrade za osvojene paraolimpijske medalje samo enkrat: leta 1992 so osvajalci medalj na paraolimpijskeh igrah v Barceloni dobili denarne nagrade v višini 25% nagrad za medalje na olimpijskih igrah. Odločitev je uveljavil Viktor Žakelj, kljub velikemu nasprotovanju. Kasneje se o čem takem ni dalo niti pogovarjati! Silno veliko napora je bilo potrebno že zato, da je bil šport invalidov v nacionalnem programu športa naveden kot posebna oblika športa v Sloveniji.
Ti dve odločitvi morda pomenita, da se Slovenija le prebuja. Upam, da se bo počasi na vseh področjih uveljavilo spoznanje, da invalidov ne gre odrivati in zanemarjati, ampak jih upoštevati kot vse druge državljanke in državljane.
Sedaj pa seveda pa ostaja velika odgovornost tudi na nas: vključevati se moramo v različne dejavnosti, prispevati svoj aktivni delež in ne čakati, da bodo drugi vse postorili za nas.
Prepričan sem, da bodo te odločitve našim športnicam in športnikov v Pekingu dale še dodatno motivacijo in moč za uspešne nastope na tekmovalnih terenih.
Ernest Jazbinšek
