Upam, da kakšen inšpektor za slovenski jezik ne bo skočil pokonci, ker je naslov tega prispevka v tujem jeziku. A včasih prevodi nikakor niso možni oziroma vzamejo tisto bistvo (saj poznate film Lost in translation). Ko sem začela delati s strelci invalidi sem v ekipo pri(e)nesla tudi ta stavek, ki ima svojo dušo le v originalnemu jeziku. Jaz sem ga povzela od Rajmonda Debevca v času, ko sem bila sama v reprezentanci in nam je Rajmond prenesel veliko bogatih izkušenj, pa tudi anekdot in časov reprezentance bivše Jugoslavije. Strelstvo je psihično zelo naporen šport. To verjamem, da popolnoma razumejo samo tisti, ki so kdaj občutili, kako je, ko iz probnih tarč preideš na “match”, kako je, ko v finalu sekunde tečejo, tebi pa puška ali pištola čedalje bolj “plešeta”. In zato so iz psihološkega vidika zelo zaželjene takšne drobne “fore”, kot je tudi ta moto. V strelski ekipi jih imamo kar nekaj.
V predstavitvi Paraolimpijske reprezentance za Peking, ki jo lahko pogledate tudi na teh straneh ZŠIS http://www.zsis.si/images/stories/POI/predst_peking_2008.pdf je ta moto preveden v “Zlata medalja brez svetovnega rekorda mi ne pomeni veliko.”
Sodelavec Miha mi je rekel, da me tak prevod prikazuje kot eno naduto trenerko 
. Zato vztrajam pri “Zlatna medalja bez svetskog rekorda ne znači mi ništa!” Moji strelci pa tako ali tako vedo, da so moje zlato oni sami…
