Glede na to, da je naš vodja Branko naredil uvod v ta blog z razmišljanjem, kako je biti vodja tretjič, naj še jaz za začetek trenerskega bloga napišem, kako je biti trenerka na paraolimpijadi četrtič. Biti trener je na splošno lepo. Zato, ker se med tekmovalcem in trenerjem ustvari (vsaj naj bi se) zelo poseben odnos, ki ga težko primerjaš z drugim odnosom. In nastop na Paraolimpijskih igrah je za oba – športnika in trenerja , vrhunec tega odnosa. Ta odnos z mojimi strelci gradim že štirinajsto leto. Letos imam malce grenkega priokusa, kajti prvič doma puščam tri svoje strelce, ki so izpolnili normo. Vedno so lahko na igrah nastopili vsi moji strelci, letos pa se je kriterij IPC – ja (Mednarodnega paraolimpijskega komiteja) tako zaostril, da smo morali določiti le dva tekmovalca od petih. Bilo je težko, a Franc Pinter – Ančo in Damjan Pavlin sta vrhunska strelca, ki si zaslužita nastopa. Za Ančota bodo to pete igre, za Damjana druge, zame pa četrte. Če primerjam dosedanje, so brez konkurence na prvem mestu igre 2000 v Sydneyu. Avstralci in njihovo okolje so pripravili nepozabna doživetja, ki jih je zame kot trenerko začinila Ančotova srebrna medalja. V vseh teh letih in na dosedanjih paraolimpijadah pa je najbolj žalostno, da vrhunski športniki invalidi ostajajo v anonimnosti. In tukaj lahko samo pritrdim vsemu, kar je napisal Branko. Morda se bo v prihodnosti kaj spremenilo…Morda. Nikoli ne bom pozabila pogovora z Avstralko v Sydneyu, pred atletskim štadionom. Stala je v dolgi, dolgi vrsti za vstopnico. Ko sva se zapletli v pogovor mi je dejala, da so bile za mnoge od njih vstopnice za olimpijado predrage, zato šele sedaj doživljajo olimpijski duh. In da je ta v športu invalidov mnogo bolj prisoten.
Torej, takole. Ne vem, če sem povedala kaj dosti o tem, kako je biti trenerka na igrah četrtič, upam, da sem povedala kaj drugega. Še 20 dni do odhoda….Do takrat pa si še kaj napišemo.
Polona
