Ko smo se odpravljali leta 2000 v Sydney, kot vodja nisem vedel v kaj se podajam. Nikoli si nisem mislil, da predstavlja funkcija vodje toliko obveznosti in odgovornosti v času iger.
Imel sem srečo, ker so bile moje prve igre v Avstraliji – vsi so znali angleško in prostovoljcev je bilo neomejeno, celo preveč. In še več, ti prostovoljci so bili sami avstralski Slovenci, ki so nas res nosili po rokah. Te igre so bili zelo prijetne, gledalcev je bilo veliko in izkušnja je bila zelo pozitivna. Tudi naša ekipa je bila takrat še polovico manjša, kot bo sedaj oziroma je že bila v Atenah. Za ilustracijo lahko povem, da smo imeli na razpolago tri avtomobile in deset voznikov, tako da smo imeli težave jih razporediti, da ne bi bilo zamere zaradi premalo dela. Na igrah v Sydneyu je sodelovalo 3843 športnikov iz 122 držav. In izkušnje so se mi bogato obrestovale na naslednjih igrah….
Atene leta 2004 so pa bili popolnoma drugačne igre, za vodjo, trenerje in ostale organizacijsko zelo naporne, polne presenečenj. Res so bili vsi izredno prijazni, vendar jim je primanjkovalo ljudi. Vsi so bili sicer pripravljeni pomagati. Ko pa smo jih kaj vprašali, prosili, se je pa velikokrat zgodilo, da jih potem nismo nikoli več videli. Tako smo dobili recimo za vse tri avtomobile le dva voznika, pa še to je eden hodil dopoldne v službo, drugi pa je bil plačan voznik, ki pa je bil več kot pol časa v bolniški.
Na teh igrah je bilo potrebno ogromno improvizacije. Tudi kar se tiče gledalcev, niso bile tako domače kot prejšnje. Žal je odpadla tudi zaključna slovesnost zaradi nesreče, ki se zgodila dan prej.
Če bi bile to moje prve igre, ne vem kako bi se izšlo… Sodelovalo je 3806 športnikov iz 136 držav.
Kaj pričakujem letos v Pekingu: najprej vem, da smo nepismeni (njihovega znakovnega sistema se ne bomo navadili…), ljudi imajo dovolj, obljubljajo, da bodo vsi prostovoljci izšolani in da bodo govorili preprosto angleščino. Naša ekipa bo malce večja kot v Atenah, žal pa bomo morali doma pustiti športnike z doseženo normo, ker nismo dobili dovolj mest. Število mest je omejeno že od leta 2000 na 4.000 športnikov. Ker se rezultati izboljšujejo iz leta v leto in sodeluje tudi vedno več držav, ni več dovolj niti medalja z evropskega prvenstva, da dobiš mesto na tekmovanju, čeprav to pomeni izpolnjeno normo. Na letošnjih igrah pričakujejo že okoli 150 držav.
Upam, da bodo letos uspehi športnikov invalidov v Sloveniji tudi bolj medijsko prepoznavni. Naša želja je, da se nam v naslednjih letih pridruži še več športnikov invalidov za nastope tako doma kot po svetu. Kar nekaj mladi športnikov poznam v Sloveniji, ki so se za šport odločili ob spremljanju iger v Sydneyu in Atenah.
Za konec bi še ponovil trditev, ki je bila podobna za Sydney, za Atene in žal še vedno drži:
Paraolimpijske igre bodo na sporedu takoj za bolj poznano »sestro«, Poletnimi olimpijskimi igrami, ki jih večina zemljanov časti za najmogočnejše športno tekmovanje na svetu. Dostikrat se poraja očitek o nezasluženi krivici, ki meče senco ignorance na paraolimpijsko veleprireditev, ki jo vsi športniki invalidi enako nestrpno in čustveno pričakujejo kot vsi ostali športniki. Kot da jim nekateri ne bi hoteli privoščiti razkošja športnega veselja, so še vedno primorani viseti na repu javnega zanimanja. Povsem nezasluženo!
Branko Mihorko
