Spoštovani paraolimpijci!
V nedeljo so se v Pekingu končale 29. olimpijske igre moderne dobe. Po ocenah novinarjev, politikov in športnih funkcionarjev, so bile največji in najpomebnejši športni dogodek v obdobju štirih let.
Ja, največje so bile. Tako po številu udeleženih športnikov in držav, po organizacijskem obsegu, številu ljudi, ki so bili vključeni v neštevilnih vlogah, pa tudi po denarju, ki se za pripravo in izvedbo zbere, potroši, investira. Toda, ali so bile tudi najpomembnejši športni dogodek?
V življenju vsakega športnika je nastop na olimpijskih igrah in dosežek, morda medalja, izredno pomemben. Temu cilju mora žrtvovati marsikaj, se podrediti programom in režimu treninga, se dokazovati na številnih tekmovanjih, tvegati zdravje in še marsikaj. Z morebitnim slabšim nastopom in rezultatom tvega, pogosto tudi povsem neupravičeno, kritiko in pavšalne negativne ocene, ki ga lahko spremljajo še dolgo potem.
Pa vendar, kljub vsemu temu menim, da najpomembnejši športni dosežek šele prihaja. To so XIII. paraolimpijske igre, Peking 2008. Zakaj? Zaradi njihove sporočilnosti. Vrsto nadlog, garanja, odrekanja in odgovornosti, ki velja za športnike neinvalide, velja tudi za paraolimpijce. Toda, tisto, kar morajo premagati preden se uvrstijo med udeležence POI, je več kot najbolj neverjetni svetovni ali olimpijski rekord. Premegati morajo invalidnost, telesno okvaro, ki jih je pahnila v neprijazen svet drugačnosti. Posebne potrebe za vsakodnevno normalno življenje, postanejo večni spremljevalec. Vsaka stopnica, razumevanje glasu, zaznavanje svetlobe ipd. pomenijo invalidu preizkušnjo, ki jo mora spet in spet premagati.
In potem je tu še tista, morda najtežja, zanesljivo pa najbolj zahtevna zadeva: premagati kompleks, ki se kot ping – pong žogica, neusmiljeno vrača. In invalid - športnik zmaguje iz dneva v dan. S tem neprestano dokazuje sebi in morda še bolj drugim, da je kljub telesni ali senzorni okvari povsem NORMALNI ČLOVEK, sposoben delati, se zabavati, si postavljati in dosegati cilje, ja, tudi tekmovati. Pogosto deluje tudi kot opomin drugim, da je življenje kruto in te v nepričakovanem trenutku lahko postavi pred strahotno preizkušnjo. Ta opomin pa, po pozitivni strani, pomeni tudi dokaz, da nepremagljivosti ni, potrebna je volja, ambicija, cilj, sodelovanje in vse se lahko doseže.
In vi, ki odhajate v Peking, ste to dosegli, sedaj je trenutek, da to svojo sposobnost pokažete v športnih primerjavah s sebi enakimi. In, da se veselite svojih dosežkov: dobro izpeljanega nastopa, doseženega rezultata s katerim boste osebno zadovoljni, morda slišali slovensko himno.
V Pekingu boste srečevali 4000 svojih kolegic in kolegov, iz vseh petih kontinentov, različnih kultur, barve kože, različnih govoric. In tu nastopi univerzalni jezik: nasmeh, iskre v vaših očeh in govorica rok, bodo premagali vse druge komunikacijske ovire. Ne le pri Kitajcih, ki veljajo za večno nasmejane ljudi, tudi pri vseh drugih boste doživeli neverjetno topel in dragocen, pa čeprav nič ne stane, odziv: nasmeh in toplo besedo, ki jo morda ne boste razumeli, vedeli pa boste kaj pomeni.
Zaradi teh stvari sem prepričan, da so paraolimpijske igre najpomemnbejši dogodek ČLOVEŠTVA.
Imejte se lepo, čakali vas bomo odprtih rok, z medaljami ali brez, da se vrnete polni lepih in nepozabnih doživetij.
Ernest Jazbinšek
